Najprimernejši je drugi odgovor. Strokovne smernice priporočajo mešanico različnih dejavnosti. Čeprav se pri prosti igri zgodi največ poškodb, je ta nujna. Otroci se učijo delovanja v skupini in komuniciranja z vrstniki, sami rešujejo probleme ter se tako socialno in psihološko opolnomočijo. Pri organizirani dejavnosti pa otroci spoznajo športna pravila in funkcijo avtoritete, krepijo samodiciplino ter pod strokovnim nadzorom motorično napredujejo.

Najprimernejši je prvi odgovor. Možnost za poškodbe povečajo slabe motorične sposobnosti otroka, predvsem ko je ta v stiku s fizično močnejšimi, a tudi morebitna prekomerna telesna obremenitev (zaradi prepogostih treningov, ponavljajočih se gibov, nezadostnega počitka). Otroci z odraščanjem motorično napredujejo, a se tudi bolj vključujejo v različne športe. Mlajši se zato praviloma poškodujejo pri drugačnih dejavnostih kot starejši.

Najprimernejši je drugi odgovor. Tudi če je večina otrokovega gibanja usmerjena v treninge ene športne discipline, mu je za celosten razvoj treba omogočiti spoznavanje čim bolj raznovrstnih športnih disciplin. Bistven pa je tudi zgled. Otroci športno aktivnih staršev se pogosteje vključujejo v šport in se pri športnih aktivnostih praviloma odrežejo bolje.

Najprimernejši je prvi odgovor. Pri organiziranem športnem treniranju je priporočljivo, da starši s trenerji in športnimi pedagogi otroka opazujejo ter prepoznavajo znake njegove izčrpanosti in pretreniranosti. Ti lahko privedeta do zdravstvenih težav in poškodb. Strokovne smernice v splošnem sicer priporočajo, da se otroci do konca pubertete ne specializirajo izključno za en šport.

Najprimernejši je tretji odgovor. Otroci se zaradi svojih ambicij, želja ali zunanjih pritiskov pogosto ne zavedajo škodljivosti prehitre vrnitve v intenzivno gibanje. Zato starši v sodelovanju z zdravniki in terapevti otroku predstavite okrevanje kot nujen del uspešnega nadaljevanja športne poti. K povratku v šport ga ne silite, niti zaradi pritiska trenerjev ali ekipe niti zaradi lastnih ambicij.